novice

Brez zvez se je nemogoče prebiti v sodniško elito
[ Objavljeno: 24.04.2017 ob 12:15 ]

Kot mladenič sem igral odbojko pri mladincih Maribor, mojega prijatelja Toneta Grašiča pa je zanimal nogomet. Ob nekem pogovoru, kako bo z najino nadaljnjo športno potjo, je vzniknila ideja, da bi se lahko preizkusila tudi kot odbojkarska sodnika, se začetkov dolge in uspešne sodniške kariere spominja 55-letni David Gril iz Peker, ki je sodil kar 36 let: "Z Grašičem sva obiskovala tečaj in v Rogozi leta 1981 naredila izpit za območnega sodnika. Tone se je hitro vrnil k nogometu in temu športu je kot prizadevni delavec zvest še sedaj, jaz pa sem se začel uveljavljati kot odbojkarski sodnik." Zadnjič je na sodniški stol sedel marca letos na tekmi državnega prvenstva med odbojkarji Maribora in Hoč v dvorani Tabor. "Napolnil sem 55 let in po pravilih mednarodne sodniške organizacije ne smem več soditi uradnih tekem," je kratko pojasnil Gril, ki je sicer zaposlen v podjetju Elektro Maribor.

Na začetku sodniške poti se je Gril moral uveljavljati na manj pomembnih tekmah, ko pa je leta 1985 opravil izpit za republiškega sodnika, je začel soditi tekme po Sloveniji, tudi prvoligaške, v katerih se je kalil in dokazoval. "Sojenje mi je priraslo k srcu, želel sem napredovati in leta 1989 mi je sodniška organizacija zaupala sojenje srečanj takratne druge jugoslovanske lige. Ko se je Slovenija osamosvojila, sem si močno želel, da bi sodil na mednarodnih tekmah. Želja se mi je uresničila 1995., ko sva z Mariborčanom Markom Seifriedom v Sofiji pred strogo komisijo opravila izpit za mednarodnega sodnika."

Tekme so se potem vrstile kot po tekočem traku. Med drugim je Gril sodil na treh članskih in štirih mladinskih evropskih prvenstvih. "Odsodil sem več kot dvesto mednarodnih tekem, zadnjo bi moral soditi decembra lani v Brčkem, toda ker ekipa iz Albanije zaradi težav z vizumi tja ni pripotovala, sem bil tri dni tako rekoč na izletu."

Spominov na tekme, ki jih je David Gril sodil v tujini, je veliko. Na potovanjih v tujino, za katere je največkrat porabil ves dopust, ni šlo le za sojenje, ampak tudi za spoznavanje novih dežel, kultur in ljudi. Seveda pa tudi zanimivih dogodivščin ni manjkalo. "Na tekmo v Jekaterinburg sem potoval dva dni, prestopiti je bilo treba na tri letala. Tudi sojenja v Draču se dobro spomnim. Leta 1996 sem prvič sodil v tem albanskem letoviškem kraju. Takrat so državo pretresali politični nemiri. Nastanili so me v utesnjeni sobici neke gostilne, na ulico nisem smel, tudi v gostilniške prostore ne, bilo je prenevarno. Ko sem moral iz hiše, so me spremljali varnostniki. Proti domači ekipi je igral dunajski klub, v dvorani je bilo naelektreno ozračje, linijski sodniki so bilo močno na strani domače ekipe, tudi če je bila žoga pol metra v avtu, so z zastavico pokazali, da je bila v polju. Predstavnik domačega kluba je skakal okoli in ob vsaki sodniški odločitvi krilil z rokami, vendar sem njega in linijske sodnike hitro umiril in tekmo pripeljal h koncu. V dvorani so gledalci kadili, bilo je kot v dimnici, in ob koncu tekme bi dimno zaveso lahko rezal z nožem. Čez nekaj let sem spet sodil v Draču, in ko sem pripotoval tja, sem bil zelo presenečen. Ob plaži so zrasli novi hoteli - kot da sem prišel v povsem drugi svet."

V primerjavi s honorarji mednarodnih nogometnih sodnikov so odbojkarski sodniki v tem pogledu reveži. "Stroške potovanja, bivanja in prehrane pokrije gostitelj tekme, sodniki pa dobimo za sojenje sedemdeset evrov," razloži Gril, ki mu ni bilo usojeno, da bi sodil na svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah. "Razlogov za to je veliko. Brez dobrih zvez in poznanstev se je težko prebiti v sodniško elito. Tudi podkupovanja niso redka. Kljub temu sem s sodniško kariero zadovoljen. Na vsaki tekmi sem poskušal soditi po svoji vesti in strogo po pravilih; morda tudi zaradi tega na tekmah nisem imel večjih težav z odbojkarji in gledalci." Čeprav ne bo več sodil, Gril upa, da bo ostal v odbojkarskem športu. "Če me bo predlagala odbojkarska zveza, bi rad opravljal vlogo delegata na tekmah po Sloveniji in tudi v tujini."

VEČER, 23. 4. 2017
Napisal: Zmago GOMZI

Copyright © 2008 DOSM. Vse pravice pridržane. | Produkcija: Stanko Perko